Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Barbara Kavčič
Barbara Kavčič
20.06.2015 16:44:38
Deli članek:

Barthelemy in podganja zaseda v stranišču

Las Vegas bo v nedeljo gostil boksarski dvoboj, kar ni nič nenavadnega, saj boksarji velikokrat zaidejo v svetovno prestolnico zabave. Vseeno bo dvoboj Rancesa Barthelemyja in Antonio DeMarca nekaj posebnega.

Zgoraj omenjena ne spadata med boksarsko elito. Nista športnika, ki bi zaradi svojih uspehov polnila stolpce časnikov ali krasila njihove naslovnice, lahko bi rekli, da je takih, kot sta Rances in Antonio v svetu borilnih športov kot listja in trave, pa vendar le, kar zadeva športno plat. Življenjska je tista, ki ju v gromozanski meri loči od vseh podobnih.

Prvi, Antonio DeMarco, prihaja iz Mehike, kjer je dolga leta 29-letni boksar živel v pomanjkanju, mnogokrat brez strehe nad glavo in brskajoč za hrano po smeteh. A roko na srce, Antonieva zgodba se v primerjavi s tisto njegovega tekmeca zdi skoraj »pravljična«. Drugi borec, Rances Barthelemy, se je rodil dvakrat. To pravi vselej, ko ga kdo povpraša o preteklosti, v kateri je doživel stvari, ki si jih mi ne moremo predstavljati, kaj šele, da bi jih lahko v celoti dojeli.


NIKOLI SE NE BO REŠIL
Rances se je pred 28 leti rodil na Kubi, 21 let pozneje se je rodil še enkrat. Takrat v Ameriki, kamor mu je po nekaj letih poskusov pobega v obljubljeno deželo končno uspelo prebegniti. Pri nas imamo rek v tretje gre rado, za Rancesa lahko rečemo, da ga je pošteno razširil in nadgradil. Kubanec se je namreč iz krempljev svoje domovine in vlade rešil šele v 39. poskusu pobega. Devetintridesetem!

Zadnjih sedem let je svoboden. Rešil se je zatiranja, nadziranja, poniževanja, a preteklosti, preizkusov, ki jih je moral prestati, se nikoli ne bo rešil, ne bo jih pozabil. To je nemogoče. Kot dvajsetletnik je prvič začel razmišljati o življenju zunaj Kube in zanj je bil pripravljen narediti karkoli. Vse in še več. Toda to ni bilo dovolj, da mu ne bi znova in znova spodletelo. Kazen, ki je sledila, naj bi bila vzgojna, na Kubi pa najraje vzgajajo v zaporih. "Vsakič, ko so me iz tega izpustili, sem imel še večjo željo, da zapustim Kubo," se spominja.

Dobro se spominja tudi naravno ostudnih življenjskih razmer za rešetkami, kjer je preživel tudi po več tednov skupaj. "Življenje na Kubi res ni dobro," pravi Barthelemy, ki zdaj živi v Miamiju in se, priznava, že smeji vsem namenom kubanske vlade, ki ga je vse življenje prepričevala, da so Američani hudiči. A Rances je od nekdaj vedel, da ni tako, in predvsem to spoznanje mu je pomagalo, da se je izognil pranju možganov na mnogotere načine.


USTVARJANJE POKORNEGA KUBANCA 
Da bi ga prepričali, da je zapustiti domovino nesmiselno, so ga večkrat izpostavljali najbolj zloglasnim zaporom. Umazane celice, nepitna voda in izredno omejene porcije hrane, to in še več so načini, s katerim so boksarja na Kubi želeli odvrniti od pobega iz države in ustvariti pokornega Kubanca.

V tistih časih, ko je več dni ali celo tednov sedel v zaporniških celicah, si je Rances v domovini že priboril status perspektivnega boksarja, s čimer je bil vreden nekaj več kot rojaki. Kubanci so »zavohali« olimpijsko kolajno, za njih je bil Barthelemy vreden več, vendar tudi to kubanskih veljakov ni prepričalo, da bi z njim lepše delali. Pravzaprav je bilo ravno nasprotno.

"Ker si športnik, upaš, da se bodo do tebe obnašali drugače, bolj človeško, saj bi, če bi bil uspešen, navsezadnje sami sebi delali uslugo. Misliš si, da si jim vseeno malo pomembnejši," je pripovedoval. »A nisi. Žal mi ni bilo prav nič lažje.« Kot enega od primerov, kako so ga nadzorovali, je navedel, da so mu na treningu vsakič omejili količino pitne vode.

POLMETRSKE ŽIVALI
Po več letih poskušanja prebega v Ameriko je sledila izkušnja, ki mu je spremenila življenje in mu hkrati samo okrepila vero v to, da bo nekega dne pobegnil, da bo nekega dne svoboden.
Med bivanjem v zaporu je moral tudi na veliko potrebo, med katero je nekoč doživel velik šok. "Usedel sem se že na tako in tako dotrajano školjko, a takoj sem ugotovil, da je nekaj čudno. Skočil sem s školjke in pogledal v stranišče," je pripovedoval Rances.

"Na moje veliko presenečenje je bila v njem podgana, gromozanska podgana, ki me je hotela ugrizniti v zadnjico," je grozljiv in gnusen dogodek, ki mu je na koncu služil kot največji mogoči navdih, opisal boksar.  "Mislim, da sem v vsem tem času obiskal vse zapore na Kubi in vsi so enaki. Dotrajani, umazani, z zaporniki so grozno ravnali. Povsod so bile podgane, v zadnjem pa so bile gromozanske, velike dobrega pol metra. Bilo jih je nešteto in prav vse so bile ogromne."

Tudi s temi prizori v mislih mu je nato v čudežnem 39. poskusu le uspelo priti v Miami, kamor so ga odpeljali z gliserjem. Za sabo je pustil vso družino, sorodnike, ki jih najverjetneje nikoli več ne bo videl, a pravi, da je bil pripravljen plačati tudi takšno ceno. Vse te izkušnje boksar prenaša tudi v ring, kjer bo v nedeljo prvič v karieri pesti vihtel v dvoboju, ki ga bodo celo prenašali po vsej Ameriki.

"Dolga leta sem se boril za življenje, za svobodo. Ko se boriš za nekaj, kar ti pomeni največ, se nikoli ni težko motivirati. Tak sem tudi v ringu, nikoli ne bom obupal," je še dejal Rances Barthelemy, človek, ki mu je kar 38-krat spodletelo, preden mu je uspelo doseči vse, o čemer je sanjal.