Ocena nastopa slovenske reprezentance ni slaba, dobra je. Za dobro trojko bi ocenili nastop ducata slovenskih atletov v Pragi. Nekateri so bili malce boljši, nekateri malce slabši od pričakovanj, tako kot je vedno na velikih tekmovanjih. Nikoli se ne izide pri vseh.
Res je, da nihče ni posebej presenetil ne v negativnem in ne v pozitivnem smislu. Vse se je razpletlo v okviru pričakovanj, tudi glede na rezultate, ki so jih imeli naši atleti in atletinje v primerjavi z ostalimi udeleženci na tem evropskem prvenstvu. Konkurenca je bila, ocenjeno čez palec, nekje pri 75 ali 80 odstotkih najboljših v Evropi, kar pomeni, da je dvoransko prvenstvo vse bolj zanimivo in privlačno tudi za najboljše na stari celini.
Pri slovenski reprezentanci je najbolj razveseljivo to, da je norme (res je, da niso bile preveč ostre) doseglo kar 15 atletinj in atletov (na EP jih je potovalo 12). Slovenija je imela kombinirano reprezentanco – starejših, tistih v sredini in največ tistih, ki so zelo mladi in so komaj zakorakali v atletiko. Med potniki v Prago je bilo tudi zelo veliko takih, ki so pred prvenstvom z normo dosegli osebne rekorde, kar pomeni, da so dobro delali in se pripravljali na tekmovanje. Vsem je še vedno na prvem mestu poletna sezona, sezona na prostem, je pa dvorana izjemno dobra popotnica in tudi temelj za toplejše dneve.
To, kar so pokazali slovenski reprezentanti pred prvenstvom in na njem, je dokaz, da se v njih splača vlagati, da imajo potencial in da lahko z dobrim delom in ob dobrih pogojih zelo napredujejo. Toda za to, ne samo za zimsko sezono, bi res potrebovali krožno atletsko dvorano (po Sloveniji jo iščemo že več kot 20 let), ki bi omogočala predvsem kvaliteten trening, ki se ga v nekaterih disciplinah ne da nadoknaditi.
Vseeno pa je od Slovencev treba izpostaviti dve atletinji – Majo Mihalinec in predvsem Marušo Mišmaš. Za zdaj okoli vratu še nimata članske kolajne, toda s takim delom in napredkom, ki sta ga pokazali v tej zimi, tudi te kolajne, članske, niso daleč, sploh pa ne utopija. Maruša ima sicer precej "lažjo" pot pred seboj, ker nastopa v disciplini, v kateri se da hitreje napredovati, toda tudi Slovenke so že osvajale sprinterske kolajne na evropskih prvenstvih. In zakaj jih ne bi mogle več?
Pogled na slovensko atletiko se zdi po tem prvenstvu, ki po osvojenih mestih sicer ni bilo dobro, celo lepši, kot je bil še leto dni nazaj. Zakaj? Ker smo videli v očeh teh, ki so se borili, in borili so se vsi do zadnje kaplje krvi, žar, željo in neizmerno voljo in odločenost, da bodo še prišli na taka tekmovanja.
Maruša Mišmaš (3000 m) 5
8. mesto
(v kvalifikacijah, 8:57,96 – os. rekord; v finalu 8:59,51)
leto rojstva: 1994
rezultat 2015: 9:00,13 – os. rekord
Maruša je v Pragi dvakrat tekla boljše od svojega osebnega rekorda pred EP, tako da je izpolnila vsa pričakovanja in cilje. Je še malce premlada, da bi se lahko kosala z izkušenejšimi tekmovalkami, je pa res, da je tek na 3000 metrov tek na dolge proge, tako in drugače.
Sonja Roman (1500 m) 1
10. mesto
(v finalu 4:20,85; odstop na 3000 m)
leto rojstva: 1979
rezultat 2015: 4:16,73
os. rekord: 4:06,75
Romanova na prvenstvo ni prišla najbolj zdrava, saj je imela težave s krvno sliko. V teku na 3000 metrov je začutila bolečine v hrbtu, za tek na 1500 metrov pa ima premalo hitrosti. Ni izpolnila pričakovanj, od tako izkušene atletinje pa bi pričakovali, da ve, česa je sposobna, in to tudi pove.
Marina Tomić (60 m ovire) 3
13. mesto
(v polfinalu 8,08; v kvalifikacijah 8,09)
leto rojstva: 1983
rezultat 2015: 8,14
os. rekord: 8,05
Tomićeva zaradi poškodbe ni dobro trenirala od decembra. Ob normalnem poteku sezone bi morala biti v finalu z osebnim rekordom. Odtekla je najboljši čas sezone, vendar spet lahko objokuje izgubljeno priložnost. Morda se zaradi strahu iz preteklosti celo preveč posveča posveča poškodbam.
Maja Mihalinec (60 m) 4
16. mesto
(v polfinalu 7,29; v kvalifikacijah 7,26 – os. rekord)
leto rojstva: 1989
rezultat 2015: 7,26 – os. rekord
Maja je bila odlično pripravljena, vendar jo je pomanjkanje izkušenj stalo rezultata blizu 7,20. Dokazala je, da se zna zbrati za veliko tekmo, saj je tekla osebni rekord, ostalo pa je malce grenkega priokusa, ker ni naredila še koraka naprej. Izpolnila je cilje, svojih skritih želja pa ne.
Luka Janežič (400 m) 3
17. mesto
(v kvalifikacijah 46,98; v polfinalu zaradi poškodbe ni nastopil)
leto rojstva: 1995
rezultat 2015: 46,59 – os. rekord
Luka je imel veliko smolo, da je v kvalifikacijah staknil poškodbo ob precej nesproščenem teku. Ob morebitnem nastopu bi tvegal hujšo poškodbo, ki bi ga lahko stala sezone. Bi se pa z normalnim tekom zagotovo uvrstil v finale, kar bi bilo morda celo prekmalu za 19-letnega tekača, ki je izjemen talent.
Tina Šutej (palica) 3
10. mesto
(v kvalifikacijah 4,55)
leto rojstva: 1988
rezultat 2015: 4,50
os. rekord: 4,71
Tina je bila naša skrita želja za slovensko presenečenje na tem EP. Borila se je, dala vse od sebe in skočila najboljše letos, le zaradi poprav na prejšnjih višinah pa je ostala brez finala. Pomanjkanje dobrega treninga, pravih skokov pusti posledice, predvsem v samozavesti. Čakamo trenutek, ko bo eksplodirala in potem bo meja samo nebo.
Nina Djordjevič (daljina) 2
13. mesto
(v kvalifikacijah 6,30)
leto rojstva: 1988
rezultat 2015: 6,47 – os. rekord
Kljub razdvojenemu treningu, v Franciji, kjer je z družino, in v Ljubljani, je Nina letos skočila osebni rekord. V Pragi ga sicer ni potrdila, vendar je treba na tem graditi – čim več skokov okoli 6,50, potem pa bo kakšen tudi daljši. Nina tudi ni izkoristila "elastičnega" zaletišča, ki ti da ali pa vzame.
Robert Renner (palica) 2
15. mesto
(v kvalifikacijah 5,25)
leto rojstva: 1994
rezultat 2015: 5,40
os. rekord: 5,62
Robert se je končno vrnil v pravo atletiko. Bali smo se že, da smo izgubili izjemnega skakalca s palico, ki je kot mladinec za šalo preskakoval 5,50 metra. Zanj je zelo pomembno, da je užival na tekmovanju in da si spet zaupa. Edini je tudi skakal iz krajšega zaleta, kar je bilo videti precej nenavadno.
Saša Babšek (troskok) 3
19. mesto
(v kvalifikacijah 13,46)
leto rojstva: 1992
rezultat 2015: 13,54 – os. rekord
Saša je skakala v okviru svojih sposobnosti in le za malenkost zgrešila osebni rekord. Tekmovalka, ki bi lahko še zelo napredovala, saj je telesno dovolj močna in tudi sorazmerno hitra. Ob potrpežljivem delu bi lahko kmalu letela tudi prek 14 metrov. Poleti bi utegnil biti slovenski troskok zelo zanimiv, ko se bosta vrnili Snežana Vukmirović in Marija Šestak.
Aleš Zver (800 m) 3
20. mesto
(v kvalifikacijah 1:49,89)
leto rojstva: 1993
rezultat 2015: 1:49,60 – os. rekord
Odrančan je bil najhitrejši od slovenske trojice na tem EP. Tekel je pogumno in se povsem približal osebnemu rekordu. Prvi nastop na veliki tekmi je opravil dobro, zaveda pa se, da bo treba vložiti še ogromno truda in ur treninga, da se bo spustil do meje, ki bi pomenila srednji evropski razred.
Žan Rudolf (800 m) 2
23. mesto
(v kvalifikacijah 1:50,08)
leto rojstva: 1993
rezultat 2015: 1:49,80
os. rekord: 1:46,96
Rudi ima težave z astmo, kar mu onemogoča trening do te mere, da bi lahko tekel tako kot pred dvema letoma. Izjemen talent, pri katerem pa je treba odpraviti težave – zakrpane hlače so še vedno strgane, samo vidi se ne. V Pragi je tekel slabše, kot smo pričakovali, saj smo upali vsaj na najboljši letošnji izid.
Lucijan Zalokar (800 m) 2
35. mesto
(v kvalifikacijah 1:51,35)
leto rojstva: 1995
rezultat 2015: 1:50,35 – os. rekord
Pravi "rookie" v slovenski ekipi, ki še ni okusil prave atletike. Če ob takem delu dosega take rezultate, potem bi se lahko povzpel visoko, če bi se atletiki popolnoma posvetil. Poskusil je narediti vse, vendar ga je malce prevzelo tudi vzdušje velikega tekmovanja. Vsaka šola nekaj stane.