Krešo Omerzel se je rodil 12. marca 1957 v Krškem. Tu je preživel tudi vsa otroška leta. Čeprav ga je šport zelo privlačil, pa ga je najbolj pritegnil spidvej. Zelo rad je prihajal na stadion, ko so tam trenirali ali pa so bile na sporedu dirke. Toda ker ni dobil privolitve svoje mame, da bi se lahko začel ukvarjati s tem sicer nevarnim, toda zelo atraktivnim športom, je moral počakati, da je dopolnil 18 let. 20. maja 1975 pa je končno prvič sedel na motor in začel trenirati pod vodstvom največje krške legende, Franca Babiča. Prvo dirko je, in to zelo uspešno, odpeljal že nekaj mesecev kasneje v Prelogu na Hrvaškem. V tej sezoni je na koncu postal tudi mladinski prvak Jugoslavije. V tem času se je tudi zaposlil v Papirnici Krško. V začetku je moral delati v treh izmenah, ko je začel uspešno dirkati, pa so ga v Papirnici premestili in je delal le v dopoldanski izmeni.
Leta 1980 se je odpravil na tuje, ko je odšel dirkat na Poljsko, kjer je vozil za Sparto iz Wroclawa. Zaradi pomanjkanja časa je tam vozil le dobro leto. Leta 1983 je prišel do svojega prvega naslova, skupaj z Jožetom Žibertom je postal državni prvak v dvojicah. Že naslednje leto je postal prvak Slovenije med posamezniki, leto kasneje pa še prvak Jugoslavije. Že prej je bil v letih med 1982 in 1985 štirikrat ekipni prvak Jugoslavije, skupaj z Gerjevičem, Žibertom, Bergantom, Liparjem in Gorjupom. Pred začetkom sezone 1987 so ga uspeli zvabiti v Ljubljano, kjer je ostal do leta 1993. Žal pa je doživel v tem letu hudo nesrečo ravno v Ljubljani, ko sta se zapletla z Zvonkom Pavlicem, ki je takrat vozil za AMD Krško. V naslednji sezoni je skupaj s Kalinom, Pintarjem in Peterco postal ekipni državni prvak. Ta naslov je osvojil še v letih 1990 in 1991, s tem, da je namesto Kalina vozil Hauptman. Pred 23 leti pa je doživel še svoj vrhunec v času dirkanja za AMTK Ljubljana, ko je postal državni prvak med posamezniki.
Potem se je Krešo odločil za samostojno pot. Najprej je bil sezono pod pokroviteljstvom Promotorja iz Brežic, leta 1995 pa je vozil samostojno. Nato ga je srce ponovno zvabilo domov v Krško, kjer je že v isti sezoni postal državni prvak v dvojicah z Izakom Šantejem. Vedno pa je bil zelo ponosen, da mu je uspelo zmagati na prvi dirki Za Zlati Znak Občine Krško leta 1992. To zmago je potem ponovil še čez štiri leta.
Zelo uspešno je nastopal tudi na številnih mednarodnih dirkah, tako v dresu nekdanje Jugoslavije kot potem v dresu Slovenije. Ob tem je dosegel kar nekaj zelo lepih rezultatov. Toda vedno je zelo rad poudarjal, da nima pravega materiala, da bi bil lahko konkurenčen tudi na mednarodni sceni. Po svoji zelo uspešni prvi sezoni pred dobrimi štirimi desetletji je najožjim prijateljem celo zaupal, da si želi postati ne samo prvak države, ampak tudi zmag med najboljšimi na svetu. Toda čas v katerem je živel, ni bil najbolj primeren. Kot prvo ni bilo denarja, še nekoliko težje pa je bilo dobiti in seveda uvoziti kvalitetne motorje in rezervne dele.
Po vseh težavah mu je poleti 1998 končno uspelo dobiti odličen motor. Kupil ga je od Angleža Simona Wiggsa. Z veliko nestrpnostjo je čakal na 12. september, ko je bila na sporedu VN AMD Krškega z izvrstno mednarodno udeležbo. Malo pred to dirko je zaupal ožjemu krogu prijateljev: "Kako si želim, da se izkažem med temi vozniki..."
Toda že deveta vožnja na tej dirki je prekinila vse dobre želje. V prvem ovinku je zapeljal v luknjo, ki ga je vrgla iz ravnotežja, a se je nekako obdržal na motorju. Toda 50 metrov kasneje je zadel v zadnje kolo voznika pred seboj in odletel je v ogrado. Videti je bilo res hudo, toda v UKC Ljubljana so ga rešili in kmalu je bil na nogah. Toda kariere dirkača je bilo nepreklicno konec.
Slovo od stez je prišlo čez slabo leto, 7. avgusta 1999, ko je bila ponovno na sporedu VN AMD Krškega. Na polnem stadionu se je dokončno poslovil od dirkanja in to v društvu z enim najboljših voznikom vseh časov, Dancem Hansom Nielsnom. Pred samim slovesom mi je takrat v intervjuju zaupal: "Veš prijatelj, nisem si še želel končati, toda žal sem moral. V veliko čast si štejem, da to storim skupaj s profesorjem Hansom, in da so tu prisotni vozniki, kot je Greg Hancock in drugi velemojstri tega športa. Seveda bom še prisoten, toda le v vlogi gledalca."
Toda po desetletju in pol smo Krešota ponovno začeli videvati v boksih. Krivec pa je bil mlajši sin Luka (v nedeljo bo napolnil 20 let), ki je začel stopati po očetovih poteh. Z izgubo Kreša Omerzela je v spidvejskem svetu nastala velika praznina, še veliko večja pa je seveda v domu Omerzelovih. Njegovi ženi Mileni in sinovoma Boštjanu in Luki v imenu voznikov, mehanikov, funkcionarjev in ljubiteljev spidveja izrekamo iskreno sožalje.
Zadnje slovo od prekmalu preminulega Kreša Omerzela bo danes ob treh popoldne na pokopališču v Krškem. Ob njegovem slovesu ga ne bo pozdravila le trobenta, ampak tudi njegov najljubši zvok, zvok "Wiggsovega" motorja, katerega je pred kratkim prenovil in usposobil za dirkanje.
Dragi Krešo! Danes se poslavljamo od tebe. Hvala ti za marsikatere modrosti, ki si nam jih zapustil. Počivaj v miru. Zavedaj pa se, da tvoje ime ne bo kmalu pozabljeno in sedaj boš v hramu skupaj s svojim prvim učiteljem Francem Babičem in drugimi. Nenazadnje tudi s tvojim naslednikom, katerega si zelo cenil, Matejem Ferjanom.
